Vasil Tocinovski ANTON POPOV I PASKAL PASKALEVSKI

Transkrypt

1 Vasil Tocinovski ANTON POPOV I PASKAL PASKALEVSKI ANTON POPOV ILI PRERANOTO ZAMINUVAWE NA UBAVINATA Od redovite na bleskotnoto poglavje vo makedonskata literatura, Makedonskiot literaturen kru`ok vo Sofija ( ), izrasna i Anton Popov. Toj be{e negoviot najmlad ~len. Nepokoren i izjasnet sin na Makedonija, vo ~ii `ivot i delo svojata polna satisfakcija ja nao a drevnata mudrost oti ubavoto kratko trae. So svojata magi~na mo} svetnuva i ostava trajni tragi na ve~na po`elba po mignovenoto i ~udesnoto. Taka i toj vo makedonskata opstojba dojde i si zamina. Za negovata ubavina i strojnost, milata lika i toplata du{a, so nemerliva qubov i deneska svoite spomeni gi raska`uvaat Mihail Smatrakalev Ivan Kereziev, Milka i Draganka Molerovi, Kole ^a{ule. Znae{ li {to e toa ubavina, me pra{uva vo edna prilika od na{ite dolgogodi{ni drugaruvawa Smatrakalev. Taa sekomu od nas i prirodno mu le`i na srce, ta zatoa i sekoj ima svoi pravila i merka za nea. Koj da go pogodi odgovorot na sobesednikot! Na{iot Anton be{e vistinska ubavina, ima i zanes i taga vo glasot na starecot. Koga minuva{e po ulicata, `enite po nego }e se svrtea u{te edna{ da ja vidat taa stasita i preubava lika i prilika. Ne stigna da ja zaokru`i ni dvaeset i sedmata godina od `ivotot, da ja do`ivee sopstvenata mladost, edinstvena i nepovratna, ispraven pred smrtta od kur{umite na fa{isti~kiot re`im na carborisovata Bugarija vo Garnizonskoto strelbi{te vo Sofija. I za raskriluvawe vo tvore{tvoto ima{e samo osum godini; od prvite tvore~ki objavi na stranicite na RLF (Rabotni~eski literaturen front ) do smrtta na 23 juli 1942 godina. A ostavi dragocen fond od stihovi, raskazi, esei, reporta`i, patopisi, novinarski i publicisti~ki tekstovi, ostavaj}i go vo niv i sopstveniot testament i svoite poraki do idnite pokolenija Makedonci. Za{to postoe{e i `ivee{e,

2 sonuva{e i kopnee{e, di{e{e i umre za sakanata tatkovina Makedonija. Vo domot na u~itelot Nikola Popov i doma}inkata Velika Popilieva, vo zelenite podgorja na planinata Ogra`den, Pirinska Makedonija, vo selo Igumenec (Petri~ko), na 20 oktomvri 1915 godina, e roden Anton Popov. Semejnata tradicija ima `alna istorija. Taa kako neodminliva zlokoba gi zema mladite `ivoti na ma`ite i gi ostava ta`ni i sami mladite crni vdovici. Popovi sekoga{ gledale napred i odele barem ~ekor ponapred od `ivotot koj go zarabotuvale so makotrpen i ~esen trud. Pradedo mu Stojan Popov, sve{tenik, go formiral prvoto osnovno u~ili{te vo manastirot Sveti Georgi, a turskata pogana raka go poprskala so gazie, go zapalila, ni pepel da ne ostane po nego. Dedo mu Kostadin Popstojanov (Popov), komita i buntovnik, zaginal na svojot kow, strelan vo grb od razbojni~kata banda na [ain i Vejsal. Vo 1922 godina, tatko mu Nikola Popov, socijalisti~ki deec vo Makedonija, e obesen od razulavenite fa{isti~ki bandi na van~omihajlovistite vo Pirinsko. Toga{ Anton imal sedum godini. No, grozomornata slika na stariot orev, razgranet kraj pravliviot pat do nivata na Daskalot, kako na veterot se veat besilkata i bes`ivotnoto telo na sakaniot tatko, }e ostane slika koja trajno }e se vre`i vo se}avawata kako neizle~iva rana i taga po nepo~uvstvuvanata tatkovska qubov i zakrila. Ostanuvaat spomenite i raska`uvawata za gordite i borbeni ma`i na Popovi ne samo kako uteha, tuku u{te pove}e i kako pottik ma{ki i dostoinstveno da se istrae i opstoi ropskiot `ivot. Svetlata revolucionerna semejna tradicija e tatkovinski zavet i testament, koi u{te pove}e go pottiknale samo~uvstvoto i nepokorot na Anton. 1) Bosonogoto i te{ko detstvo, go minuva so baba mu \ur a, koja mu go dava imeto na vnukot na eden od svoite sinovi rasfrlani po frontot i majka mu Velika, }erka na badelenскиot pop Ilija, Strumi~ko. Taa mu raska`uva na svojot porod, sinovite Krum, Anton, Asparuh i Kostadin, i }erkata Roza, za sakaniot ~ovek kako vo 1907 godina vleguva vo mesniot komitet na VMRO vo selo Ele{nica, i kako nemalo poubav i poumen od mladiot u~itel vo strumi~koto selo Badelene, pirinecot Nikola Popov koj gi osvojuva crnite vqubeni o~i na Velika i naskoro potoa na po~etokot od mesec maj na 1910 godina, stanuva nivnata ven~avka. Celiot `ivot go minal so svoite soselani i vo zaedni~ka borba za posre}na i po~ove~na

3 idnina. Edna nesre}a a bila, a ne bila, ako taa so sebe ne nosi posledovatelno i kup novi bolki i rani. Edna godina po tragi~nata pogibija na ma`ot, na Velika i umira i golemiot sin Krum. Pokraj nea postojano e rabotliviot i tivok, ispolnitelen i re~isi nezabele`liv pomlad sin. I pomaga vo site doma{ni raboti, barabar so nea gi izvr{uva polskite obvrski, na u~ili{te e redoven i dobar u~enik. I nesetno maliot Anton kako predvreme da se zboguval so sopstvenoto detstvo, pa odedna{ porasnal, stanal golem i seriozen ~ovek. Sakal da bide vo dru{tvo so vozrasnite, gi slu{al nivnite razgovori so vnimanie, gi vpival vo sebe tajnite i tegobite na egzistencijata, mudrosta da se bide i opstoi. Negoviot pomlad brat Asparuh, me u drugoto }e zapi{e oti: Toj ne se pla{e{e od temninata, ne se pla{e{e kako drugite deca od vampiri i seni{ta. Vo rodnoto selo vo 1926 godina, Anton Popov go zavr{uva ~etvrtoto oddelenie. ^i~kovcite Ivan i Boris koi `iveele vo Petri~, go zemaat kaj sebe i prodol`uva da u~i vo nepolnata Petri~ka gimnazija. Za nego toa e golem nastan i sre}a, novata golema sredina go raduva i mu nudi novi drugari, mu otkriva novi knigi i tajni i mu vetuva idnina, po koja toj postojano me~tae. Vo 1928 godina, semejstvoto se preseluva vo selo Dimidovo (Samuilovo). Ku}ata vo koja se vseluvaat bila stara plevna i vo nea `iveele tri semejstva. Noviot krov nad glava ja poka`uva seta surovost i nepravi~nost na `ivotot. Sekoja sabota Anton patuva od Petri~ do doma, brza da pomogne vo sadeweto i kalapeweto na tutunot, da pe~e plitari za novata ku}a i da bara novi prijateli. Otkako go zavr{il {estiot progimnazijalen klas vo Petri~, nemal nikakvi mo`nosti za izbor na svojata idnina. Nesebi~na bila pomo{ta na ~i~ko mu Simeon i zaslugata e negova za priem vo Samokovskoto pedago{ko u~ili{te. Qubovta kon ~itaweto i knigata se prvata i neraskinliva vrska so progresivnata mladina od u~ili{teto. Na tie osnovi bil izgraden i nelegalniot u~eni~ki literaturen kru`ok. Na negovite sostanoci se ~itale i se diskutiralo po literaturnite tvorbi na mladite avtori, od raka na raka se predavale legalni i nelegalni knigi, bro{uri, vesnici. Se grabi od politi~kiot opit, se vospituva na revolucionerno soznanie i trpenie, ume{nost da se spori i ubeduva, zaedni~ki da se bara izlez od bes~uvstvitelnoto sivilo na sekojdnevieto. 2) Sekako od toa vreme datiraat i negovite prvi obidi vo literaturata. Dvete u~ebni godini, minati vo Samokov, za mom~akot

4 pretstavuvaat vreme na idejno sozrevawe. Komunisti~kite idei go osvojuvaat i tie stanuvaat negovata `ivotna opredelba. Vo zimata na 1932 godina, policijata go razotkriva nelegalniot literaturen kru`ok, gi apsi negovite ~lenovi i gi isklu~uva od Samokovskoto pedago{ko u~ili{te. Na koja strana sega vodi patot na Anton Popov! So pomo{ na ~i~kovcite Tomo i Simeon Popovi, mo`el da go prodol`i i da go zavr{i svoeto obrazovanie vo pedago{koto u~ili{te vo Nevrokop. I taka, na vtoroto polugodie, zimata 1933 godina, stanuva u~enik vo VIII a klas, i zapo~nuva drugaruvaweto so Ivan Kereziev i Stojan Qondev. Letoto, taa godina, diplomira i kako u~itel, so zapoved od 10 septemvri, stapuva na svojata prva rabota vo rodnoto selo Igumenec. Vo umornite i gladni detski o~i, mladiot u~itel odnovo go do`ivuva sopstvenoto detstvo od tagi i bolki, i prvata svoja plata ja tro{i za niv da kupi u~ebnici, tetratki, molivi. Formira op{testven komitet za pomo{ na siroma{nite u~enici i otvora u~eni~ki dom i za taa ideja, pi{uva stotici i stotici pisma so molba za materijalna pomo{ do najrazli~ni humanitarni organizacii i institucii, vidni li~nosti, i prvite dobieni pratki vo zimata na 1934 godina, se golema i retka radost. Taa akcija potoa }e ja sprovede i vo selo Skrt. Vo svoite spomeni i se}avawa, negovite u~enici }e go spomenuvaat kako najsakan i mil u~itel, koj ne samo {to umeel prekrasno da gi dr`i svoite ~asovi, no so ogromna qubov gi opkru`uval svoite u~enici, sekoga{ spremen da im pomogne, da posovetuva, ute{i i da gi poka`e ubavinite i radostite na `ivotot, rabotata i verbata vo idninata. Po rabotata vo Komitet(ot) za pomagawe na siroma{nite u~enici vo selo Igumenec, sleduva godi{nata op{tinska u~itelska konferencija vo Petri~, na koja Popov javno i glasno gi za{tituva svoite levi pedago{ki pogledi. Vo esenta 1934 godina, premesten e vo selo Skrt, i tamu so svoi istomislenici go formira Komitet(ot) za za{tita na decata. Po negova inicijativa i so materijalna pomo{ e otvorena i u~eni~ka menza. Kako delegat od seloto, vo fevruari 1935 godina, u~estvuva vo rabotata na godi{noto sobranie na Sojuzot za za{tita na decata vo Bugarija. Novata u~ebna 1935/1936 godina, ja minuva kako u~itel vo rodnoto selo. Se pretpostavuva deka tokmu vo toj period se zapoznava i odr`uva vrski so Nikola Kalp~iev, organizacionen sekretar na Op{tinskiot komitet na BKP vo Gorna Xumaja (Blagoevgrad). Prijatelstvoto e povrzano so prethodna podgotovka za ispra}awe na grupa mladi i partiski

5 rabotnici kako interbrigadisti vo [panija, akcija koja nema uspeh. 3) I samiot kopnee da se najde na barikadite na [panskata gra anska vojna, se ~uvstvuva beskorisen i izguben vo siviloto na bugarskata realnost, pi{uva za toa vo pismata do Kereziev. Popov e vo postojano dvi`ewe i akcija, nemiren i buntarski duh, sekoga{ spremen za novi akcii i podvizi. Vo po~etokot na 1936 godina, negova glavna preokupacija stanuva idejata za izdavawe na lev op{testveno-politi~ki vesnik vo Petri~. Vo dolgoto pismo do Ivan Kereziev, od 8 juli 1936 godina, me u drugoto pi{uva: Rabotam na idejata ve}e za izleguvawe na vesnik (makedonski) vo Petri~. Taa `elba odamna postoi, no mi se gleda te{ko ostvarliva. Sega ve}e moite sopstveni sprotivstaveni sili se oslabnati. Baram rabota! Baram delo vo koe }e mo`am da tro{am del od svoite otpove}e sili. Koi se negovite celi i zada~i? Vesnikot (ti toa go ~uvstvuva{) }e ima makedonska progresivna nasoka, pi{uva ponatamu. ]e nastojuvame da gi grupirame i privle~eme site progresivni sili vo biv{ata Petri~ka op{tina i potoa so vesnikot da vlijaeme vrz op{tata sostojba na makedonskoto pra{awe. [irokite i univerzalni pogledi na mladiot u~itel se izrazuvaat i vo negovite koncepcii za vesnikot koj, Se razbira, vesnikot nema da bide tesnogradomakedonski. ]e se razgleduvaat svetski problemi. Pretpostavuvame da bide dvomese~nik (Dva pati vo mes.). Za taa cel ponatamu izvestuva oti se napraveni site podgotovki, bil vo Sofija na razgovor kaj Angel Dinev, nai{ol na sesrdna moralna i materijalna poddr{ka i `elbata e prviot broj da izleze od pe~at pred Ilinden. Dolgoo~ekuvaniot odgovor za vesnikot e negativen. Vo novo pismo do svojot drugar, pismoto ne e datirano, nad nego, ~itame, odnovo se nadvisnati crni oblaci. Mi odgovorija, oti po politi~ki pri~ini ne se razre{uva. Idioti! Najmnogu se nae`uvaat kon taa namera dojdencite - kolonisti - ~inovni~ka, {arlatanska tolpa. Zgnasen sum. I sega, kako sekoga{, tagata i razo~aruvaweto mi se tolku pogolemi. Vrz mojata glava odnovo se naplastuva pesimisti~ka magla. No mislam, oti pak e vozmo`no. I seu{te mislam, oti treba da se napravat novi obidi. No seto toa e gor~livo i neslavno. Debnam pogoden moment. 4) Iako porazen, toj ne e i pobeden. Izjasnetata makedonska pozicija na Popov i negoviot vesnik ne mo`ele da ima i poinakva sudbina od taa da ne bide odobren od vlastite. Istrajniot, nepobediv i ve~en optimist, se nadeva na nova podobra prilika i kako {to veli go debne toj mig.

6 Provincijata go pritiska i raznebituva. Vo ma~nite i dolgi denonokija toj sonuva i kopnee po novi prostori. Ima bezbroj idei. Vo sebe ~uvstvuva nemerliva energija, saka da bide vo samiot centar na ne{tata i zbidnuvawata. Ne mu pretstavuvala nikakva pote{kotija vedna{ da otpatuval vo Sofija po novoizlezena kniga, da prisustvuva na nova teatarska pretstava ili filmska premiera, da se najde vo prvite redovi na novite akcii i manifestacii koi go izrazuvale duhot na novoto slobodno vreme. Tie `elbi stanuvaat i opsesija i agonija, za niv re~isi sekojdnevno pi{uva vo pismata vo najqubimiot drugar Ivan Kereziev. I najposle, na 23 septemvri 1937 godina, stignuva na sofiskata `elezni~ka stanica. Vo race mu e kuferot ispolnet so malku ali{ta, no i so mnogu soni{ta i idei, so rakopisi. Tuka se dnevnikot, stranicite od zapo~natiot avtobiografski roman, stihovi, zapisi i reporta`i, raskazi i esei. I veruvawata oti toa {to dosega mu objavile, e uslov samo za negoviot iden razvoj. Bez potpis na stranicite od vesnikot Zar dva meseci pred toa mu e objavena bele{kata na Na jug, a desetina dena pred pristignuvaweto vo prestolninata, vo istiot vesnik, vo dve prodol`enija, mu se pojavuva i reporta`ata Gradot {to umira. Tuka go pre~ekuva negoviot drugar, i vo po~etokot na zimata, zaedno se smestuvaat vo malata sobi~ka na ulica Ba~o Kiro, broj 35. Vo golemiot i tu grad, bara mesto za sebe, bara prostor da pre`ivee i opstoi. So meseci bara bilo kakva rabota za da mo`e da go zaraboti sopstvenoto par~e leb. I po re~isi celi {est meseci, so pomo{ na ~i~ko mu Simeon i nekoi prijateli od tatko mu, na 1 mart 1938 godina, se vrabotuva kako ~inovnik vo finansiskoto (katastarsko) oddelenie na Sofiskata op{tina. Vo u~ebnata 1937/1938 godina, se zapi{uva na Univerzitetot, na Dr`avnoto visoko u~ili{te za finansii i administrativni nauki. Novata sredina mu nosi novi prijateli i drugari, sorabotnici i istomislenici. Raboti, neumorno ~ita i pi{uva, raste i se razviva ne so meseci i godini, no so ~asovi i migovi. Toj poseduva{e nevidena energija, um i mo}, raska`uva Mihail Smatrakalev, i taka kako {to toj se razviva{e i zree{e, a toa najubavo go potvrduva{e s# ona {to izleguva{e od nego i negovoto pero, takov razvoj me u nas nema{e nikoj drug. 5) Vo taa 1937 godina, se zavrzuva edno trajno prijatelstvo so Nikola Vapcarov i Mihail Smatrakalev. Niz postojanite sredbi i razgovori, tie trojcata mislat {to treba da napravat i da se organiziraat kako Makedonci, da rabotat za tatkovinata, da se oddadat na idealite za nejzinata

7 sloboda i idnina. Tokmu me u niv se ra a idejata za formirawe na svetloto poglavje vo makedonskata literatura Makedonskiot literaturen kru`ok vo Sofija. Se osmisluvaat negovite celi i zada~i, se diskutira koj s# mo`e da bide negov ~len, i sfakaj}i ja silata i mo}ta na pi{aniot zbor, go izdignuvaat lozungot za sozdavawe na makedonska literatura, za koja taka inspirativno i originalno zboruva vo svojot referat Vapcarov, na negovoto osnova~ko sobranie. A toa se slu~uva vo sredinata na esenta, poto~no vo mesec oktomvri 1938 godina, vo domot na Asen [urdov- Vedrov, na ulica Qulin, broj 20. Po vozbudliviot Vapcarov referat, me u trojcata diskutanti e i Anton Popov, koj istaknuva so voodu{evuvawe oti vedna{ treba da se po~ne so rabota, da ne se izgubi ni mig od svetoto delo za svojot narod i tatkovina. Naskoro vo sozdadenoto tro~leno rakovodno telo na kru`okot, pokraj Vapcarov i Smatrakalev, odgovoren po organizacionite pra{awa e Popov. Tokmu vo ovaa organizacija ~ii ~lenovi se isklu~ivo samo Makedonci, toj najbrzo i najmnogu izraznuva vo pisatel, novinar i publicist, revolucioner, komunisti~ki aktivist i u~esnik vo ilegalnata borba protiv fa{isti~kiot re`im vo Bugarija. Brojni i dragoceni stranici za nego i tie negovi aktivnosti, pretstavuvaat trudovite na Bla`e Ristovski i Gane Todorovski. 6) Na krajot od ~etvrtata decenija na ovoj vek, vo prvite meseci na 1940 godina, Popov stanuva sorabotnik vo vesnikot D ga. Do oktomvri, istata godina, na straniciate od vesnikot ne go sre}avame negoviot psevdonim Anton Strumski. Po~etnata zada~a vo novinarstvoto, podgotuvawe na kratki informacii i soop{tenija za tretata stranica, se raboti koi ne se potpi{uvale. Kolegijalnata sorabotka i doverba od glavniot urednik na vesnikot Georgi Bor{ukov i od Slav~o Vasev, mladiot novinar }e ja iskoristi da poka`e {to s# umee i znae. Za edna godina na stranicite od vesnikot publikuva {esnaeset golemi avtorski tekstovi. Darovitosta ja poka`al podednakvo i vo reporta`ite, statiite, patopisite, literaturnite pregledi i intervjuata, potvrduvaj}i eden nesekojdneven talent, buen i originalen temperament, moderen stil, luciden nabquduva~ i oster analiti~ar na realnosta. Vo po~etokot na maj e mobiliziran vo 25- тiot pe{adiski polk i se nao a vo Belomorieto. Stanuva ~len na divizionoto partisko rakovodstvo. ]e minat {est meseci i vo oktomvri 1941 godina, e demobiliziran i se vra}a vo Sofija. Mnogu ne{ta se izmeneti i toa na lo{o. Policijata `estoko se presmetuva

8 i gi goni svoite protivnici. Apsewata, internirawata i zatvorot stanuvaa sekojdnevna slika i grdi i uni{tuva~ki smrtni gletki. Vojnata gi rasprsnala najdobrite negovi drugari od Makedonskiot literaturen kru`ok, vo meanata Sredec gi nema starite poznanici i dru{tva, od tavanskata mansarda na ulica General Parensov se frla vo smrtta Kole Nedelkovski. Tie matni i opasni vodi go podzemaat i Popov. Sekako vo tekot na noemvri-dekemvri 1941 godina, Petar Vran~ev go zapoznava so noviot rakovoditel na CVK Cvetko Radojnov. Iskustvoto vo nelegalna rabota, li~nite kontakti so komunisti od voenite edinici, rabotata vo vesnikot D ga, se prednostite za negovoto pristapuvawe vo Voenata komisija. Podnesuva ostavka vo sofiskata op{tina i so zapoved br. 31, od 10 januari 1942 godina, ja napu{ta rabotata i preminuva na rabota vo vesnikot D ga. Fa{isti~kiot teror sekojdnevno stanuva s# po`estok. ^lenovite na CVK sekoj mig se na smrtnata linija odr`uvaj}i vrski na centarot so op{tinskite voeni organizacii, doa aat do oru`je i go krijat, nosat eksploziv, baraat stanovi za nelegalnite. Smrtta gi debne na sekoj ~ekor. A toj i protivre~i neumorno pi{uvaj}i stihovi, sozdavaj}i ja poemata Slu{aj front, rabotej}i nad avtobiografskiot roman, dnevnikot, pi{uvaj}i i objavuvajki esei i kritiki, patopisi i reporta`i, statii i intervjua. Treba {to pove}e da se sraboti i da se objavuva, da se ostavi nekakva traga po sebe. Vreme mnogu nema, smrtta kako i da e pret~uvstvuvana. Drugaruva i se raduva, qubi i veruva vo `ivotot i vo ~ovekot, sekoj mig e po eden nepovraten i preskap `ivot. Eve kako niz nekolku detali, ottrgnati od hronologijata na poslednite meseci od `ivotot na Anton Popov, toj `ivee i opstojuva. Na 3 januari 1941 godina, zaedno so Atanas Romanov u~estvuvaat vo organiziraweto za pre~ek na Novata godina vo prostoriite na ~itali{teto Ivan Vazov. Vo migot na ispra}aweto na starata i pre~ekuvaweto na novata godina, so nego e Rosica Manoleva, golemata, posledna i edinstvena qubov. Bezgrani~na qubov, no merena so premalata merka na meseci. Dvaeset dena potoa so Nikola Vapcarov, Orlin Vasilev i Mladen Isaev i nivnite `ivotni sopatni~ki, se gosti vo domot na Ivan Haxijski, a na 28 januari, so najbliskite go praznuva rodendenot na svojata Rosica. I vo po~etokot na fevruari 1942 godidna, po zada~a zaminuva vo Petri~ i Strumica. Za taa sredba vo prvite meseci na 1942 godina, vo Strumica, pi{uva Quben Lape: Tuku {to se bev vratil od moite naporni ~asovi vo Strumi~kata gimnazija i bev

9 sednal da se po~inam, vratata od mojata soba ja otvori mojata drugarka, koja doaga{e od ku}ata na petri~anecot profesor da mi soop{ti deka kaj nego do{ol eden drugar od Pirinska Makedonija, koj sakal da se vidi i da pozboruva so mene. Toa be{e Anton Popov. U{te od prvoto viduvawe Anton ostavi silen vpe~atok kaj mene so svojata neobi~na fizionomija na visok ~ovek, so izrazito ~elo, po koe se krieja dlaboko odvaj zabele`livite sini o~i. Razgovorite {to gi vodev u{te pove}e go zasilija toj vpe~atok i mi go napravija tolku mil i blizok kako neznam kolku vreme da sme `iveele i rabotele zaedno. 7) Sakal da ja vidi raskinatata zemja na svoite dedovci i tatko, imal silna `elba da go zapoznae makedonskiot govor od Vardarska Makedonija. So legitimacija na dopisnik na progresivniot vesnik D ga, kako {to informira Lape, u{te na pragot na Vardarska Makedonija, vo Strumi~ko Novo Selo, bil zadr`an kako somnitelen od bugarskata fa{isti~ka policija, no uspeal da ja ubedi deka odi da ispra}a dopisi od Makedonija za svojot vesnik. Vo po~etokot na mesec mart 1942 godina, ja osloboduva sobata na ulica Aksakov, br. 17, i se prefrluva vo domot na svoite bratu~edi Asen i Stefan Kostadinovi, na ulica Vito{a, broj 29. No, policijata go sledi sekoj negov ~ekor. Na 24 april, na tramvajskata stanica Petar Beron, e uapsen. Se protegnuvaat nedobroj denonokija vo zatvorskite kelii, so maki i stradanija, soslu{uvawa i torturi. Vo poslednite denovi od `ivotot, vo svoeto pismo do Rosica Manoleva od juli 1942 godina, me u drugoto pi{uva: Dobar sum, `iv i zdrav, bodar. Deneska e 62 den bez sloboda, bez knigi, bez moliv, bez vozduh. Mi zazdravuvaat ranite i sega duhot mi e pobodar za borba i novi stradawa. ^esto mislam za tebe i za site radosti na na{ite ~etiri meseci. Bi poveruvala li, oti denot, vo koj }e me ispratat vo zatvorot, }e bide mojot den na osloboduvawe - tolku te{ki tuka se denovite. Na 25 juni, sudbinata odnovo gi sobira vo kelijata br. 173, Vapcarov i Popov, navestuvaj}i go i istiot kraj. Na 23 juli, pretsedatelot na sudot, polkovnikot Ignat Mladenov, okolu 11,30 ~asot }e ja pro~ita presudata broj 509, smrtnata presuda na {estminata komunisti bez pravo na `alba. Poslednite zborovi do najbliskite ute{uvaat i pora~uvaat: Umiram za eden nov svet, koj{to }e ogree so tolku silna svetlina, so tolku ubavina, taka {to mojata `rtva za nego e ni{to.

10 Ute{ete se so toa, deka za nego umiraa milioni - vo iljadi bitki na barikadite i na bojniot front. Ute{ete se so toa, deka umiram za pravdata. Ute{ete se so toa, deka na{ite idei }e pobedat. Umiram gord so imeto na taka si. Umiram gord so imeto na svojot narod, za ~ie {to dobro rabotev do posledniot mig, za ~ija{to dobra idnina umiram. Pred kone~nosta na sudbinata, }e se odigra u{te edna drama. Okolu 15 ~asot vo zatvorot, so site adeti i ceremonii, }e se izvr{i svadbata na Anton Popov so Rosica Manolеva. Tuka se kumovite i svatovite, najbliskite, tuka e i smrtta. Postoi li makar i najmala verojatnost ne{to da se izmeni od tekot na `ivotot i ne{tata vo nego!? Edinstveniot i prekratok ~ove~ki `ivot vo koj doprva trebalo da se me~tae i planira, da se `ivee i dejstvuva. Site niv gi odnesuva pustinata vo gluvoto eho na istrelite od sofiskoto garnizonsko strelbi{te nekade okolu 21,10 ~asot. Sinevinata od o~ite na mladiot i ubav Pirinec, kako da se preselile nesetno vo idninata na novite i slobodni denovi nad Makedonija. Novinarskiot anga`man na Anton Popov }e gi ostavi najbrojnite tragi vo negovoto tvore{tvo. Mo`nosta da raboti i da objavuva vo redakcijata na nekoi od vesnicite, pretstavuva najuverliv dokument za energijata i talentot na mladiot i buntvoven Pirinec. Negovoto najzrelo literaturno tvore{tvo e vo oblasta na reporta`ata i toa priznanie javno mu be{e oddadeno, }e zapi{e Mihail Smatrakalev. 8) Nikoj so tolku toplina i qubov, kako Popov, ne ostavil stranici od reporta`i i patopisi za Pirinska Makedonija. Kako nejzin letopisec zabele`al mnogu detali i migovi koi ostanale da `iveat edinstveno na ovie stranici, vpe~atlivo gi odrazil lu eto i `ivotot, nivnoto sekojdnevie, mentalitet, soni{ta i kopne`i, radosta i makata, no i neuni{tivata verba vo sre}ata i idninata. Ne retko ovie stranici mo`at da se ~itaat kako poezija vo intimni zapisi i obra}awa, kako ~udesni stihovi vo proza, ili so karakteristiki i vrednosti na raskazot, osobeno niz razvien dijalog, karakteren lik ili nastan i slu~ka, najvredna ilustracija za toa e Toj otkradnuva nedosonuvani detski soni{ta... ^lenovite na Makedonskiot literaturen kru`ok, vo 1940 godina, pravat ekskurzija do Pirin. Po iska~uvaweto na El- Tepe, Popov sam trgnuva za Petri~. Patuval niz selo Vlahi, rodnoto mesto na Jane Sandanski, se skital cel den po strmnata planina i duri ve~erta se vratil vo Petri~. Od toa patuvawe se ra a eden

11 podolg patopis, koj za `al ne e so~uvan i ostanatite tri strani~ki od nego, so~uvani i objaveni od Smatrakalev vo prvata kniga izbrani tvorbi od Popov, 9) koja naskoro po nejzinoto pojavuvawe bila zabraneta i povle~ena od proda`ba. I ako Nikola Vapcarov pee{e oti zemjata po koja {to ~ekori ne e negova i taa zemja nemu mu e tu a, vo svojot patopis, Popov to~no ja odreduva i imenuva svojata rodna zemja. Tamu e mojot ajdu~ki Pirin, od prvite detski denovi zapi{an so pesni, prikazni i legendi vo mojata du{a, izvi{en so sne`no modri ramenivi vo viso~inite, so zabodeni o~i daleku vo prostorot, gi crta so ostar pogled granicite na mojata tatkovina - od [ar, do Egej, do Rodopite i Rila. Tamu e mojata ubava Belasica, mojot siroma{ki Ogra`den, moite, na{ite planini, gradini, nivi i poliwa, toplite nivi i poliwa na jug do Egejot, pejsa`ot na mojata rodna zemja... I vo ovie redovi pred s# poet, Popov ja razotkriva du{ata i srceto koi mu gi great i osvetluvaat ubavinite na rodinata i nova krv potekuva od taa ma~enica zemja, na toj ma~enik narod, `iv vo svojata borba, bodar za druga idnina, so `ivi kopne`i, `ivi ideali... Lebnata zemja e nababrena, nivite se izorani, drvjata rascutele i celiot rid e edna rascutena ovo{na gradina. Prolet e, topla i son~eva, i pod za`arenoto sonce se izvi{uva Pirin, najsvidnata li~ota na mojata zemja, na{a radost, na{a nade`, gorda zakrila na mojot buntoven narod. Sinovite na Makedonija, ~lenovi na Makedonskiot literaturen kru`ok koi i sega se na edna od svoite zada~i so ~esto praktikuvanata forma na ekskurzija, gromoglasno se odglasuvaat niz ustata na najglasovitiot, visok i ubav brat Anton Popov: Nie sme na makedonska zemja, niz solzi na{a, skapa za nas so `rtvite, koi gi zema borbata za sloboda, so krvta proleana, tri` posvidna stanata so borbata na najsvidnite ~eda na mojot narod za na{ata sloboda, skapa za nas so edno golemo i herojsko minato, {to go spoilo celiot narod vo edna borba, edna sudba, skapa za nas od crnite spomeni na edna `estoka i podla bratoubistvena borba, stanata skapa i nepre`alena za site progoneti od nea, koi{to sonuvaat rodna strea, rodni nivi, rodna re~; svidna vo na{ite zanesi, vo kopne`ite da ja vidime taa golema pravda za taa razorena okrvavena zemja, za toj pretepan, porugan, poni`en i ugneten i obespraven narod - da bide sloboden, da n& bide zemjata slobodna... ^estasta upotreba na zamenkite istovremeno pretstavuva ne samo identifikacija, tuku izedna~uvawe na individualnoto so kolektivnoto mislewe i ~uvstvuvawe.

12 Stesnuvaj}i go prostorot na zborot, avtorot na mislata i gi podaruva bezgrani~nite prostranstva na ubavinata i slobodata. Samo vo nekolku redovi sodr`ana e bogatata tradicija na vekovni ropstva i borbi za nacionalni i socijalni prava i slobodi, istorijata na Makedonija, nejzinata samostojnost i posebnost, na koi tolku uverlivo poka`uva vo svoite reporta`i. I vo tie kopne`i i soni{ta, nepre`albi od prokudeniot, sonot za rodna re~ se izdignuva kako eden od najsvetite ideali. Kru`okot i se sobra so cel da sozdava svoja, makedonska literatura, no makedonskite golgoti go istaknaa i pra{aweto na maj~iniot, na literaturniot jazik koi pred negovite ~lenovi se javi kako nesovladiliva prepreka. No, toa e tema koja bara svoja posebna elaboracija. Vo pitominata i ubavinata na pejsa`ite, vo ovoj kat od na{ata makedonska zemja, proletta gi otvorila gradite na zemjata i taa di{e. Blika `ivotot, i se budat krotki nade`i vo gradite na ovoj raboten narod, dodeka ~uvstvuva Popov i glasnogovori kolku silno e podzemnoto bu~ewe na taa zemja, kako nedolovlivo bie pulsot na edna borba, koja utre }e se oven~a so mugrite na slobodata... Avtorot decidno ja otkriva filozofijata i etikata na svojot krotok i vreden, trudoqubiv narod koj stenka pod jaremot na ropstvata i tu ite propagandi, no so nego e isto taka i vekovnata tradicija, tatkovinskiot zavet, koga taa ne zakolnuva, kako taa ne tera niz solzi da ja {epotime svojata qubov kon nea, kon nejziniot siroma{ki narod, za da vetime da bideme dru`no vo borbata... Toj tvrd narod, golem vo svoite stradawa, no u{te pogolem vo verbata i vo borbata, tvrd i cvrst kako karpestite gramadi pokraj Struma, kako klisurite na Pirin, }e se ispravi gord i sposoben vo nov i sloboden `ivot. Stignuvaat vo selo Barakovo. Tuka bila starata granica so Turcija. Ottuka na jug e makedonska zemja. Do 1912 godina ottuka pominuval patot za Makedonija - celata pod turska vlast, no i celata vo svojata borba, celata vo svojot `ivot, celata za svoite ideali, za svoite nade`i, cela i nerazdelna vo is~ekuvawe na zbidnuvaweto na svojot ideal - slobodna i nezavisna; cela i nepodelena za svojata idnina, so mnogu energija za borba, so mnogu samouverenost za svojata borba. Ete, taa e negovata tatkovina koja `ivee i glasnogovori od reporta`ite, sekoga{ to~no identifikuvana i nepodatna da bide falsifikuvana, negirana i prekrojuvana. Duri i vo tekstovite objavuvani, {to }e re~e minati niz rakata na budnata i nemilosrdna cenzura, za koi kako {to pi{uva samiot, ~esto i toj ne mo`e da gi prepoznae oti ostanalo

13 mnogu malku od toa {to go ~uvstvuva, misli i pi{uva. I vo taa kovarna 1912 godina, se deli edna nedeliva celina, se trguva so edna zemja, se raspar~uva i koja{to gi dotera do o~aj i bessilnost trguva~ite od nevozmo`nosta na koj i da e od niv da gi doka`e svoite prava na sopstvenost. Nad istoriskite crnila i nepravdi, lagi i licemerija, od Jugot, metafora za tatkovinata, vo toj proleten aprilski den se {iri mirisot od ovo{nite drvja i toj kako da gi donesuva re{enosta i stavot od edinstvenata vistina oti ona ne e ni~ija zemja, a prosto na{a makedonska zemja, na{a tatkova zemja, zemja na ribarite pokraj Egejot, na selanite, na ratarite, na rabotnicite, na esnafite, na razgonetite na{i bra}a po svetot, na site makedonski lu e; zatoa {to toa e makedonska zemja, taka kako {to e na{a krvta, koja{to ni blika vo `ilite, taka kako {to e na{a krv i telo idealot da ja vidime slobodata... Ovie so~uvani tri strani~ki na Popatni bele{ki i razmisluvawa od Anton Popov se negov testament, abeceda za ~itawe i tolkuvawe, vrednuvawe i opstojuvawe na sevkupnoto negovo po obem malo, no `anrovski podosta raznovidno, vredno i nesomneno dragoceno tvore{tvo vo tekovite i razvojot na makedonskata literatura. I go sledime patuvaweto na Anton Popov po Pirinska Makedonija, so prekrasni stranici reporta`i i patopisi, ostaveni kako edna svoevidna i nezamenliva istorija. Gradot {to umira, Mihail Smatrakalev go ocenuva kako negov posebno ubav trud i koga toj se pojavil na stranicite od vesnikot Zar, imeto na avtorot zapo~nuva da se spomnuva so po~it me u lu eto koi pi{uvaat. Site ~uvstvuvaa, oti se pojavil talentiran ~ovek 10) Se otkriva prekrasnata slika na gradot Melnik, i vo istovreme, nasprema slavnoto minato, se poka`uva toj kako eden nemo}en i grd starec koj poleka i sigurno umira. Melnik koj `ivee samo so spomenite, so svoite urnatini i sega e samo sopstvenik na imeto grad. Od nekoga{niot grad na sre}ata i radosta, na bleskotot, ubavinata i bogatstvoto, grad koj imal ~etiri iljadi ku}i i 18 iljadi `iteli, grad so pove}e od 72 crkvi, sega e grad na petstotini gladni i bosi, nesre}ni i bolni lu e koi `ivurkaat i nemaat nikakva idnina. Nad s# se naplastilo sivilo i o~aj, porazija i smrt. Bur`uaskata vlast ne ja interesira sudbinata i idninata na narodot koj boleduva i sekojdnevno umira kraj neplodnite i ras~epeni nivi, bav~i i poliwa. Kako da minala ~uma po negovite ulici i ku}i, ta s# zapustelo i onemelo, zagluvelo i sa{ardisalo. Celiot izgled na

14 Melnik zboruva ne tolku za sega{nosta, kolku {to za minatoto. Melnik - toa e minatoto. Na ova svoe patuvawe po Pirinska Makedonija, toj }e go poseti i gradot Sveti Vra~ (Sandanski), za koj isto taka }e napi{e reporta`a i }e ja objavi vo Zar. Gradovite koi `iveele i se razvivale s# do 1912 godina, pa kako i raspar~enata tatkovina, sega go `iveat `ivotot na urnatini. Reporta`ata na Popov e umetni~ki dokument za bezakonieto, nepravi~nosta i bezidninskoto na eden poredok i vreme, za narodot i negovata nacionalna i socijalna potisnatost, no, nad s# vo nea stoi qubovta na avtorot kon svojot narod i negovata gor~liva sudbina. Patuvaj}i so voz od Sofija vo krai{tata na Pirinska Makedonija, do Gorna Xumaja i Petri~, ja napi{uva reporta`ata Tamu kade {to se slu{a odekot od topovskite pukotnici po albanskite planini. Vo nea }e se prosledi, me u drugoto, kako trudoqubivite Sloveni begaj}i pred Turcite, se naselile vo ovie krai{ta i od ni{to, odnovo go sozdavale svojot `ivot i ja vozobnovuvale verbata vo idninata. A vo tretata, ~etvrtata i petata klasa na vozot se sre}avaat kakvi li ne ~ove~ki sudbini i prikazni, i od prozorecot na vagonot simboli~no se zdogleduvaat kako se izvi{uvaat vrvovite na Pirin, bez koj ne minuva ni edna reporta`a, i proletnite denovi, i nasmevnata zemja po tutunovite nivi, kako ~ovekov i ~ove~en optimizam. Vrakaj}i se vo istorijata na svojot narod, vo negovata identifikacija, i zavr{uva pripomnuvaj}i si i za ne pomalku istoriskata mesnost Samuilovataa tvrdina, koja pripomnuva za edna herojska vojna od pred iljada godini, kade {to car Samuil bil zaroben so vojnici. I avtorot odnovo e na premiliot Pirin, na vrvot El-Tepe vo Oblacite nad Pirin se zgusnuvaat. Kako {to ve}e zabele`avme i ovoj tekst e rezultat na ekskurzijata na ~lenovite na Makedonskiot literaturen kru`ok na Pirin, letoto 1940 godina, zaedno so Popatni bele{ki i razmisluvawa. El-Tepe ima nadmorska viso~ina od metri i e vtor vrv po viso~ina na Balkanot. Patot do nego ne e ni ednostaven, ni lesen. No gletkata {to se otvora od nego e nepovtorliva. Pred niv e rodnata zemja, rodnite prostori, poliwa, gori, reki i ezera. Vo krvta im prodira vedrata pirinska sinevina. Seto toa e rodno, na{e: i vozduhot i strmnite karpi i nepreglednata dale~ina do Ohrid, Solun, [ar, Skopje, Vardar i toplite plodorodni poliwa, i ezerata, i tutunovite nivi, i zapustenite napu{teni rodni sela i nemo i vozbudeno sme gi vpile o~ite vo toj topol roden

15 prostor. Pra{awata, avtorot na patopisot ne gi postavuva vo ednina, vo svoe ime, tuku mno`inata gi izrazuva idealite na ~lenovite na Makedonskiot literaturen kru`ok. A tie pra{uvaat: Koj ima vlast ovie o~i da n& gi natera pomalku da iskrat qubov kon ovaa zemja? Vozbudliva e sredbata so tatkovinata, koja ottuka, od vrvot se otkriva kako na dlanka i gi daruva odedna{ i nepristrasno site svoi ubavini. Koj ja ima taa vlast da n& gi zadr`i usnite da ne gi izgovaraat zborovite na kletva, na borba, na vernost?... Da n& zabrani da go pametime herojskoto i golemo minato na svojot narod i beskrajno da go sakame negoviot komitski epos? Za{to taa ne e ni~ija zemja, tuku prosto makedonska zemja, na{a tatkovska zemja, zemjata na ribarite pokraj Egej, na selanite, na rajata, na rabotnicite, na site makedonski lu e. Patuvaweto Na jug sekoga{ go privlekuva vnimanieto na Popov. Go vozbuduva i raduva, mu otkriva novi tajni i zna~ewa od tradicijata i bituvaweto na tatkovinata. Vo ovaa reporta`a cel na patuvaweto e Gorna Xumaja. Poetskite sliki go otkrivaat gradot. Sonceto se skrilo zad oblacite. Vo trevata svetkaat rosni kapki. Rosata nate`nala i po tutunovite lisja. Pred mene se nivi so tutun. I jasno e: Gorna Xumaja e predniot del na makedonskata tutunska oblast. Ve}e po~nale da cvetaat. A i prvite listovi ve}e uzrevaat. No, eve, ve}e nedela, dve, mesec - preku den, preku dva - postojano vrne. ^elata se murtat od nezadovolstvo, zagri`enost i protest. Sega site od Gorna Xumaja, Petri~, Sveti Vra~, Nevrokop vikaat samo edno: Sonce! Samo sonce! A sonceto ne se pojavuva, tuku samo do`d i oblaci. Toe e lo{oto. Tutunite boleduvaat. Ne samo tutunite, tuku i lozjata. Boleduvaat i prepla{enite i bespomo{ni lu e. Od niv e izvorot na surovata i gola egzistencija. ]e mo`at li da se prehranat, da opstanat, da izdr`at pred vremeto i u{te pove}e potoa pred trgovcite, nakupcite, aramiite koi }e izmislat s#, samo za {to poeftino da im go zemat godi{niot crn trud. Niz edna moderna narativna struktura i fle{ informacija, avtorot pi{uva za `eduvawata za pove}e sonce koe `ivot zna~i, za slobodnoto, no siroma{no naselenie, izgradbata i novite ~ekorewa vo sloboda, problemot so zemjata i so u{te edno relevantno egzistencijalno pra{awe, krovot nad glava. I tokmu za toa, kako se rodilo Orlinovoto maalo so ku}arkite na siroma{nite, koi tajno sekoja no} si pomagale edni na drugi i gradele po edna ku}arka. Vlasta se lutela, no }eramidite ve}e bile naredeni i toa se

16 vikalo ku}a. Dom na gladnite i bosite, na soni{tata i kopne`ite oti utre }e bide podobro. Nema patopis i reporta`a, a vo koi da ne e spomnat tutunot. Toj za `itelite na Pirinska Makedonija e `ivot i idnina, vo nego e seta smisla i verba vo opstanokot, vo borbata da se izbori par~e zemja i nebo za ~ovekuvawe. Vo Bolkite na na{ite Ju`naci./ Taka rabotat i stradaat tutunoproizvoditelite, avtorot pi{uva za tipi~noto tutunarsko selo S. vo Petri~ko. Celiot `ivot na ova selo se razviva pod znakot na tutunovoto proizvodstvo. Od rana prolet - tutun, letoto - tutun, zimata - pak tutun. Toj e po~etok i kraj na s#. Se raboti i den i no}, ~ovekot go izgubil svojot son, decata, najeftinata rabotna raka, svoeto detstvo, i kolku soni{ta i kolku solzi proleani so nego, kolku uni{teni i odneseni ideali i nade`i. Makotrpnata rabota na tutunovite poliwa, avtorot ja dolovuva niz edna navidum smirena i razvle~ena raska`uva~ka postapka, so misla koja prodira dlaboka vo ~ove~kata du{a i ja otkriva nejzinata pusto{ i beznade`nost. Stihovite od Racinovata pesna Tutunobera~ite, koristeni pove}epati, mo{ne sugestivno go merat toj crn `ivot na kantar, a ima li merka za `ivotot i trudot na tutunarot!? I doa aat mnogu~ekanite trgovci. Doa aat so {kartot, so {mekarlacite pri mereweto, so niskite ceni. Se kupuva nemilosrdno trudot na celoto semejstvo, ednogodi{niot trud, trudot na maloletnite deca. Na izbodenite detski prstiwa, na premorenite detski o~i, ukradenite soni{ta i ukradenoto detstvo, nesetno, isto kako {to se ni`e i se kalapi, se beri i se meri list po list tutun, `oltiot otrov vo gradite. I mno{tvo novinarski podatoci za toa kakvo }e bide proizvodstvoto vo 1940 godina i kakvi }e bidat cenite na tutunot. A seto toa e smisla Za iljadnicite tutunoproizvodstveni semejstva, trevogata pri is~ekuvaweto da se otvori tutunskiot pazar e trevoga i gri`a za lebot na semejstvoto, za oblekata, za poku}ninata, za u~ebnicite na decata, - za s# {to e neophodno za nivniot skromen i beden `ivot. Gor~liviot vkus na tutunot go ispolnuva detstvoto i na Anton Popov. Niz edna razviena fabula, jasni karakteri i nastani, vpe~atliv dijalog, avtorot gi ispi{uva stranicite Toj otkradnuva nedosonuvani detski soni{ta... ^asot e dva po polno}. Striko Stojan gi budi svoite ro`bi, trinaesetgodi{nata }erka Zarka i desetgodi{niot sin Genko, a du{ata mu taguva {to im gi krade soni{tata, radosta, igrite, im go krade detstvoto. Tie se bledi, nedospani, polugladni. Dvete slabi detski tela poslani na

17 {irokiot odar, potoa se obiduva da gi probudi i majkata. Se zakanuva so navla`neta raka im gi miluva licata i tie kutrite stanuvaat. Taa slika, pi{uva Popov, bila vistinsko ma~ewe i za decata i za nivnite roditeli. Ve}e ~etvrta sedmica kako e zapo~nat tutunoberot, a kraj nema. Vo siroma{tija domakinot zagubil tri deca po red, prvite tri, koi sega bi bile momi i mom~iwa, i kako sega da im go odzeme sonot na svoite dve posledni ro`bi. A tie im s# {to imaat, vo koi veruvaat i se nadevaat, za niv i `iveat. I vo mrakot kolata poleka i sigurno gi vodi na nivata. Vo mrakot ne mo`e da se vidi {to pretstavuva nivata na koja zaprele. A za po eden ~as mo`ebi }e stane svetlo. I ne svetlinata od denot prodol`uva zapo~natata prikazna vo noviot naslov ^karto - toj gor~liv kako hinin zbor. Stopanot raska`uva oti ako ne mu bile decata, nemalo ni da sadi tutun. Koj }e go rabotel, koj }e go ni`el, i blagodarej}i im tokmu niv priznava, zemale po nekoj gro{ pari i go krpele `ivotot. Se razdenuva, a ve}e odamna tutunobera~ite is~eznale me u redovite i se slu{aat samo ritmi~kite trkawa na otkr{enite krevki tutunovi lisja. Nivata na striko Stojan Krn~ov ima pove}e od 150 kvadratni metri. Na ovoj prostor toj gi polaga site svoi nade`i. Smetkite se jasni: o~ekuval da dobie 400 kilogrami tutun i taka krivo-levo da go zakrpi `ivotot. So parite }e kupuva leb, sol, oriz, obuvki, ali{ta, knigi za decata i s# drugo najneophodno za doma. Toj ve}e go iznasonuval ovoj tutun. Edna no} skoknal ispla{en: sonuval deka grad go is~ukal tutunot. Gleda toj celata niva ubiena, str~at samo razgolenite stebliki. Drugpat sonuval, deka tutunot mu po`oltel, pregorel na nivata, a nema koj da go obere. Decata mu se razbolele. Samiot toj bil bolen. Se budi ispoten, ispla{en, tuku razbira deka e son, i se uspokojuva. A sonot e samo del od realnosta na siromaviot selanec. Vo nego e preraska`ana `ivotnata prikazna poslana pod vedro nebo so bo`ji blagoslov, ta nikoga{ ne znae {to }e bide. I taka raska`uva striko Stojan kako u{te vo mart nasadil osum lei rasad. Vo tekot na maj samo za dva dena ja nasadil celata niva i bil dovolen od rovkite brazdi. No, samo po dva dena udira silen do`d i ja nabiva po~vata. Potoa moral odnovo da gi presaduva redovite. Pa ete ti go i popovoto prase, koe gi izgrizalo korenite. I pak moral da presaduva, ovojpat izrasnat zdrav tutun, visok do santimetri. I toa e samo polovina od izminatiot tutunov pat. Toj }e treba da se obere i najglavnoto da se isu{i. Site dvorovi se ukraseni so tutun, stotici nizi se su{at i se bdee nad niv da ne bi zavrnal do`d, oti

18 toj e postra{en i od grad i od po`ar. Navodeniot tutun sto na sto e uni{ten. Esenta so svoite magli gi omeknuvaat tutunovite lisja a i toga{ zapo~nuva dipleweto. Taka s# do fevruari i mart. Toga{ tutunot e ve}e izdiplen, vrzan vo dengovi i gi ~eka trgovcite. Tie obikoluvaat i sekoga{ zboruvaat za lo{o ka~estvo na rekoltata. A lo{oto ka~estvo sekoga{ zna~i ~karto. ^karto - toj gor~liv kako hinin zbor - zaedno so niskite ceni na tutunot, toa e ~umata na tutunarskoto naselenie. Kon devet ~asot tutunoberot e zavr{en. Se soblekuvaat iskatranetite ali{ta, se obiduvaat od racete da ja simnat iznalepenata smola, pa Zarka, Genko i majka im zemaat po par~e leb i kru{ka. Od tutunoviot katran i zalakot vo ustata e gor~liv. A licata im se bledi i ispieni, nebare sekoj den le`ele bolni od malarija. ^asot e deset, se javuva monotonata melodija na `e`ipe~iwata, a od nivite izleguvaat tutunobera~ite, navednati i pra{livi, so podueni lica i site se upatuvaat kon seloto. [to se ~ovekot i `ivotot? Koja e nivnata vrednost? [to e mislata i smislata na egzistencijata, na goloto bituvawe, par~e korka leb da se pre`ivee, no ne i da se `ivee. I samiot naslov na reporta`ata Pazar za lev~e decidno gi imenuva i go nudi najmo`niot odgovor na postavenite i ~ovekot se pazar, a doma{niot esap nikoga{ ne izleguva edno i isto so esapot na pazarot. Tie sfateni kako bessmisla, minlivost, paradoksalnost, apsurdnost na pazarot vo koj s# e mo`no, a cenata, vrednosta e minimalna, kako po nekoe nepi{ano pravilo s# vo nego se prodava i kupuva, se preprodava i dokupuva samo za edno lev~e. Od stotici ~ove~ki grla na pazarot, zasipnati od vikawe se slu{a i se {iri samo eden zbor, s# edna ista cena i vrednost lev~e. Bitno e toa lev~e za da se pre`ivee i vo negovata vrednost vsu{nost se gubeweto na ~ovekovata ~est i dostoinstvo, obezvrednuvaweto na `ivotot. No revolucijata }e go is~isti crnoto minato i }e dojde novata realnost i novoto vreme vo koi }e bidat izgradeni golemi, ubavi i svetli sali vo koi }e se prodava {to ti du{a saka, proizvodite }e bidat naredeni i na sekoj od niv }e ja ima cenata, a }e se kupuvaat bez vikotnici i izmami, so me useben respekt me u onie {to prodavaat i onie koi kupuvaat. Reporterskata darba i ume{nost na Popov, se potvrduvaat i so reporta`ata Prvata bugarska ribarska kooperativna brigada Belo more. Ovojpat patot go vodi na druga strana, niz selata i gradovite na Trakija vo koi kako vremeto da zastanalo, i ni{to ne e izmeneto, i lu eto i naselbite, `ivotot i navikite si ostanale isti kako od

19 pred Balkanskata vojna. Od eden banalen novinarski anga`man, avtorot sozdava lirski zapis koj ponira vo svesta i ~uvstvata na ~ovekot od ribolovniot reon Porto Lagos, vo nivnata tradicija i istorija, kako vo 1918 godina, nekolku bugarski ribari vo bogatite vodi na Boru- ol i sosednite blata ja sozdale zadrugata so ~udno ubavoto ime Mom~ilovi vodoborci. No, radosta bila kratka. Ve}e narednata godina, so gr~kata okupacija, ta`ni i obezhrabreni, morale da ja rasformiraat. Pi{uvaj}i so voshit za zaedni~koto `iveewe i rabotewe, ~ekorewe vo posre}nata idnina, se zalaga za prifa}awe na pomoderni na~ini za lovewe riba. Takvoto kolektivno su{testvuvawe, prepora~uva, dr`avata naj{tedro da go poddr`uva i pomaga. Sekojdnevnata novinarska zada~a i jasno postavenata op{testvena i redakciska politika za afirmirawe na zadrugarstvoto, koe kako svetla idnina se javuva i vo razre{uvaweto na problemot vo Pazar za lev~e, originalnoto i darovito novinarsko pero na Popov, sozdava reporta`a koja pokraj site potrebni i neophodni podatoci na stvarnosta, mu vdahnuva `ivot i toplina na prozai~niot zafat koj prerasnuva vo lesno ~itliva i vozbudliva materija. Od ni{to da se napravi ne{to, da se ispolnat kolonite vo vesnikot so redovi kako vpe~atliv kreativen ~in, toa go potvrduvaat i kratkite zapisi Taka se ra a eden broj na vesnikot D ga i Zo{to i kako se pojavi v. Kooperativna za{tita. Vo niv na odreden na~in kako da gi razotkrivame i spoznavame porivite na samiot Popov da se opredeli i od s# srce da mu se posveti na novinarstvoto. Kako toj, novinarot se gleda sebesi i svojot trud, vesnikot? Vesnici!/ Bodat so `iloto na senzacijata, ne zamele{uvaat so gromoglasnite naslovi, ne izgoruvaat so ognot na trevogata, ni gi stopluvaat srcata so vetrecot na nade{ta, ne voshituvaat./ Vesnicite se na{iot duhoven krvotok. / So nivna pomo{ nie sme gra ani na svetot, tie ni gi polnat gradite so studenite londonski magli, ne oblevaat so `egata na Saharskata pustina, ni gi razvevaat mislite po stepite na Sibir, po plodorodnite poliwa na Lombardija, po pustinite na Kirenaika. Iljadnici i iljadnici ~uvstva od niv potekuvaat vo ~ovekot, go zapoznavaat i voznemiruvaat, go raduvaat i vozbuduvaat, go rasta`uvaat i zagri`uvaat. Vesnicite ne mo`at da go zamenat `ivotot, da ja ispolnat negovata smisla i logika, ne mo`at i mnogu ne{ta od niv da ni nadopolnat. No, zatoa pak tie ne zbogatuvaat so novi informacii, ne pottiknuvaat na razmisla i dijalog, na

20 potrebata od soznanieto oti sme samo del~e vo svetot bez koj ne mo`eme da mislime i da dejstvuvame. Te~e `ivotot prebrzo i nepovratno, vo taa dinamika se planira strana po strana na vesnikot, rastr~ani se site novinari, se raspredeluva rabotata, pa potoa doa a poslednata korektura, montiraweto na ma{inite i pe~ateweto. I se ra a noviot broj na vesnikot D ga, koj ve}e osum godini e blizok na zadrugarstvoto, pa po toj povod se koristi mo`nosta da se dade negovata kratka biografija, kako del od sekojdnevieto na ~ovekot, za{to: Vie mo`ete spokojno da spiete. Vesnikot D ga bdee{e za da gi sobere site novosti za vas. Toj }e izleze i ova utro, kako {to redovno izleguva{e vo tekot na osumte godini od svojot `ivot - broj 413. Anton Popov sorabotuval i vo vesnikot Kooperativna za{tita, pa po povod negovata trinaesetta godi{nina, go pi{uva zapisot Zo{to i kako se pojavi v. Kooperativna za{tita. Niz idejata za neguvawe na zadrugarskoto dvi`ewe, vo 1920 godina, toj }e se pojavi kako nezavisen kooperativen vesnik koj niz sopstvenoto burno postoewe i dejstvuvawe }e stane omileno i korisno ~etivo {to da gi zadovoli narasnatite duhovni interesi na na{iot kooperativen ~itatel. Eden od tie nara~ani tekstovi e i ^etiri ta`ni godini bez profesor Asen Zlatarov. Prozai~nata zada~a da se odbele`i godi{ninata od smrtta na po~ituvaniot i omilen univerzitetski profesor, Popov ja izvi{uva na nivo na umetni~ka obvrska, niz ubavo doloveni atmosfera, ~uvstva i po~it, pritoa so site neophodni argumenti i podatoci za `ivotnite i tvore~ki vrvici na ~ovekot i nau~nikot, ispi{uva stranici za univerzalnite dimenzii i vrednosti na ~ovekot i negovoto delo. ^ovekot koj celiot svoj `ivot i go posvetil na rabotata, zaboravil na sebesi, za{to veli: bev mnogu zafaten vo `ivotot, pa ne mi ostana vreme da se zanimavam so moite interesi, so moeto zdravje, so suetata. Napasnicata me udri kako vojnik na stra`a. No, nema zo{to da `ali, za{to deloto {to go ostavil po sebe pretstavuva trajna traga za veli~inata na ~ovekot i negoviot trud, na koi site im gi izrazuvaat svojata po~it i blagodarnost. Vo 1940 godina, Anton Popov dobiva zada~a od Makedonskiot literaturen kru`ok vo Sofija, zaedno so Nikola Vapcarov, da go posetat toga{niot pretsedatel na Bugarskiot pisatelski sojuz, uva`eniot pisatel Stilijan ^ilingirov. Celta na posetata bila da se napravi intervju i od nego da se pobara poddr{ka i preporaka ~lenovite na kru`okot da nastapat so svoi tvorbi po sofiskite

21 ~itali{ta. Taka vo prvata polovina od 1941 godina, Makedonskiot literaturen kru`ok }e ima nekolku uspe{ni javni nastapi koi }e go afirmiraat negovoto postoewe i rabota. Intervjuata Stilijan ^ilingirov pred Volja i Bugarskiot pisatel e beden, pretstavuvaat oblagorodeni dijalozi za aktuelni pojavi i procesi, li~nosti i sostojbi, za civilizacijata i idninata. Se razgovara za vojnata, za literaturata, za bednata polo`ba na bugarskiot pisatel, negovata op{testvena funkcija, za idninata na slovenstvoto. [to mu e potrebno na pisatelot, a so toa i na sekoj ~ovek? Deciden vo odgovorot, sogovornikot-doma}in uka`uva na `ivotnite vrednosti i nivnata univerzalnost: Koga znae{ oti ne ti e siguren utre{niot den - kakva ispiracija za rabota mo`e{ da o~ekuva{? U{te starite rimjani zboruvaa: Koga zboruvaat topovite - muzite mol~at. Na pisatelot mu se potrebni spokojstvo i vnatre{na koncentracija. Toj e ~ovek, no pred s# e gra anin i ne mo`e da ne go voznemiruvaat ~uvstvata i nespokojstvoto na sekoj okolu nego. A ona {to neposredno se do`ivuva, te{ko mo`e da najde svoj umetni~ki izraz. Ne{tata i nastanite treba da se gledaat vo perspektiva, za da mo`e da gi fatime vo nivnata su{tina, vo nivnoto pronaogawe na ekranot na istoriskata perspektiva. Vo vtoriot tekst, zboruvaj}i za ulogata na pisatelot, istaknuva: Na pisatelot denes ne mu davaat soodvetno mesto vo `ivotot na zemjata. Namesto vo toj odnos da odime napred, odime nazad. Pisatelot treba da bide op{testveno aktiven ~ovek. Toj ne mo`e i ne treba na `ivotot da gleda kako posmatra~. Kako mo`e{ da bide{ pisatel, a da ne si go do`iveal napi{anoto, da ne si aktiven u~esnik vo `ivotot? Toplite zapisi od posetata i razgovorot so ^ilingirov, vsu{nost se vo soglasnost i so stavovite i sfa}awata za mestoto i ulogata na pisatelot vo `ivotot i vo borbata kako aktiven u~esnik, {to niz sopstveniot svetol primer go posvedo~uva i Popov. Vojnata kako najgolemo ~ove~ko zlo, edna dominantna tema vo ovie razgovori, iska`uvaj}i ja najiskrenata `elba samo da se za~uvame nastrana od vojnata, ja podvlekuva potrebata oti ~ove{tvoto treba da ~ekori napred i da ja osvojuva idninata so tvore{tvo, so humani i golemi dela, da gradi i nadgraduva, a ne da vojuva. Patot do niv e dolg i makotrpen, a samo mig e potreben vojnata da go uni{ti s# ona {to so vekovi go sozdaval ~ove~kiot genij. Na osnovaweto na Makedonskiot literaturen kru`ok vo Sofija, po podneseniot referat na Nikola Vapcarov, vo diskusijata zema u~estvo i Anton Popov. Me u drugoto, toj istaknuva: